V času prežetem z vojno, ekološko katastrofo in razcvetom fašizma, povezanim s kapitalsko logiko hiperprodukcije, se lahko zdi organizacija dogodkov kot je festival Reciklart na prvi pogled nesmiselna in brez povezave s trenutnim stanjem. V resnici pa je res ravno nasprotno; dogodke, ki osveščajo s pomočjo umetnosti, spodbujajo kreativnost, ustvarjajo (začasne) skupnosti, kjer združujejo in povezujejo različne generacije ter različne interesne skupine, hkrati pa podajajo jasno politično stališče in osveščajo o načinih vsakodnevnega delovanja izven neoliberalističnih kapitalističnih okvirjev, je v današnjih časih treba organizirati bolj kot kadarkoli.
V zadnjem času se festival vsako leto osredotoči na kakšnega od neštetih problemov, s katerimi se sooča današnja družba, in ga skuša podrobneje obdelati. Letošnja tema je tako problematika elektronskega odpada, ki ji namenjamo večino festivalskih delavnic, likovno kolonijo, ki se je udeležujejo študentke_je iz Srbije in Slovenije in katere rezultat bo skupinska razstava v Galeriji Alkatraz, pa predavanje in tudi določene predstave.
Tema festivala je tako na videz zelo oddaljena od srhljive realnosti genocida, ki travmatizira cel svet, čeprav ga prek korporacij, ki na ta račun kujejo orjaške dobičke, cel svet tudi poganja. Želja po dobičku je pognala mašinerijo strahu in lobira tudi v Evropi, da se vedno bolj žene v oboroževanje. Tako se je slovenska politika tako rekoč čez noč uklonila zahtevam NATA oziroma Trumpa in se odločila nameniti petino državnih prihodkov za oboroževanje. Orožje se bo seveda proizvajalo in kupovalo z namenom, da se ga uporabi, ponovno proizvaja, s tem pa sklene začaran krog črne luknje za večino prebivalstva. Kar pomeni tudi črpanje dragocenih surovin za proizvodnjo neznanskih količin elektronskega odpada, če se v grozote in vojno opustošenje na tem mestu sploh ne spuščamo.
Čas digitalizacije družbe ter hitrega vzpona umetne inteligence gresta z roko v roki z ogromnimi količinami elektronskih odpadkov, velik del katerih predstavljajo tudi okoljsko izjemno obremenjujoče baterije. Električne naprave lahko tako najdemo v lastnih omarah, ko odslužene čakajo na popravila, ki pa so dražja od same naprave, kar seveda vodi v kopičenje elektronskega odpada, nemalokrat pa tudi toksičnih odpadkov. Elektronski aparati se ne proizvajajo trajnostno, saj to ni v skladu s (hiper)potrošniško logiko. Ravno nasprotno, če hočeš biti del trenda, moraš vsako leto kupiti nov telefon. V ozadju potrošnje elektronskih naprav, ki so vedno bolj povezane z uporabo interneta in umetne inteligence, pa je tudi masovno onesnaževanje narave in izkoriščanje ogromnih količin naravnih virov (npr. vode). Električne naprave so tako rekoč povsod okoli nas in hkrati naš podaljšek (pametni telefoni in računalniki), hkrati pa so del t.i. zelenega prehoda. O optimizaciji elektronskih naprav (trajnostni produkciji) ni slišati tako rekoč ničesar. Popravila so draga in težko dostopna. Da o novodobnem suženjstvu in slabih delovnih razmerah ljudi, ki proizvajajo ceneno blago za Zahodni svet, sploh ne govorimo. Kupovanje novih stvari, tudi elektronike, povezujemo z instantnimi občutki zadovoljitve, pozitivno samopodobo in grajenjem ‘imidža’.
Biti kul, ker recikliraš, ker morda ne uporabljaš pametnega telefona, ker morda ne uporabljaš socialnih omrežij, ker si zašiješ strgane hlače, ker si iz odsluženih omar nemara sestaviš mizo, ker kupuješ na lokalni tržnici namesto v Hoferju in podpiraš lokalne kmetice_e, ker se prehranjuješ vegansko, ker si izmenjuješ stvari, ki jih ne potrebuješ več, s prijatelji_cami, ker se trudiš povezovati ljudi v majhne skupnosti, biti kul ker hodiš na predstave, v galerije, biti kul ker ustvarjaš, ker si, biti kul ker si čudovito bitje, ki potrebuje skupnost ljudi okoli sebe in naravo, da lahko preživiš. Morda lahko košček svoje zgodbe deliš z nami.
Danijela Zajc